Tomaž je bil drevo, ki je koreninilo v zemlji preteklosti in skušalo z dihanjem orositi suhost sedanjosti.
ko drevo zapoje
in zvezda skozenj svetli
to občutiš kot bežnost
in enkratno težnost
Tako se glasi eden od zasnutkov pesmi, ki si jih jeTomaž Pengov zapisal v beležnico.
Bil je drevo in zdaj je zvezda.
Bil je drevo, trdno zasidrano v svoji nadarjenosti, zdaj je zvezda, obdana z molkom nečloveške oddaljenosti.
Bil je drevo, ki je živelo med nebom in zemljo, na robu dveh svetov. Prvi svet, svet renesančne zarje, ki se je pred stoletji izvil iz pesmi potujočih pevcev in trubadurjev, je počasi tonil v pozabo. Drugi svet, svet brezbrižne liberalne funkcionalnosti, je zaprisegel kapitalu in uspešnosti in pred našimi očmi postajal zmagovita dogma.
Tomaž je bil drevo, ki je koreninilo v zemlji preteklosti in skušalo z dihanjem orositi suhost sedanjosti. Na edinstven način. Trmasto in vztrajno.
Z Odpotovanji je v slovensko glasbo in poezijo prinesel novo zvrst umetniškega izražanja. Ne samo zato, ker je čutil mitično moč staroveških ljudskih in umetnih pesmi. Predvsem zato, ker je pesmi napolnil z izkušnjo eksistencialne negotovosti in uporništva. Neverjeten razmah znanosti je pred sodobnega človeka postavil ogledalo tvegane prihodnosti v porušenem ravnotežju narave in kulture.
Za Tomaža je bila ta tveganost izziv. Kot pevec je spregovoril o nežnosti bivanja, na katero pozabljamo, angažiral pa se je kot posameznik, po nareku srca. Protestiral je proti iztrebljanju Nubijcev, padanju dvojezičnih napisov na Koroškem, prepovedi svobodnega izražanja v nekdanji režimski državi, proti kaznovalni politiki in medijskim linčem.
Ker je imel izjemen dar za sožitje besede in zvoka, so z njim radi sodelovali pomembni slovenski glasbeniki. Bil je vodja skupine Salamander, pisal je sijajno glasbo za gledališče in film. Pri petju, igranju na lutnjo, kitaro in dvanajststrunsko kitaro se ni zanašal na tehnološka pomagala in studijske popravke, ampak na posluh. Glasbo je čutil kot narek trenutka, ki ga moramo doživljati z dušo in telesom, zato je bil dober improvizator, znal je slediti drugim in nadgraditi njihove zvočne zamisli.
Kljub vsemu pa je najizrazitejše pesmi zapel in izvedel sam. Z albumi Pripovedi, Rimska cesta, Biti tu inKoncert je postal legenda sodobnega slovenskega kantavtorstva, s pesniško zbirko Dih in knjigo Drevo in zvezda, v kateri so zbrani pesmi, prozni fragmenti in neobjavljena glasba, je vstopil v slovensko literarno zgodovino kot pomemben avtor magičnega eksistencializma.
Biti legenda je težko. Na legende se lepijo častilci brez posluha in glasbena industrija, ki ji gre zgolj za dobiček. Tomaž se je počasi in ne zmeraj zlahka izognil prvim in drugi. Pesnil in igral je v svojem ritmu, nastopal redko in za izbrano občinstvo, izogibal se je pritlehni medijski popularnosti. Cena za takšno umetniško držo je bila vse večja osamljenost.
Bil je drevo. O sebi je napisal tole pesem:
rad bi vedel kako drevo ljubi
sonce zvezde veter viharje
tiha jutra megleno barje
pripoved ptic večerne zarje
rad bi čutil kako drevo snubi
razvejano med nebom in zemljo
vsak nov dan za dih spremenjeno
vsako leto znova rojeno
rad bi slišal kako se zasmeje
ko mu ptice naselijo veje
ko ga zjutraj sonce pogreje
ko svež veter v krošnjo zaveje
rad bi čutil kako zadrhti
ko ga zima ogrne v belo
ko spomladi zeleno šumi
rad bi videl njegove oči
Odpotovanja še vedno zvenijo v našem sluhu, a njihov ustvarjalec je odpotoval. Bil je drevo, zdaj je postal zvezda.
Milan Dekleva
# posted by biopoetic : 1:21 PM
“He had come to that moment in his age when there occurred to him, with increasing intensity, a question of such overwhelming simplicity that he had no means to face it. He found himself wondering if his life were worth the living; if it had ever been. It was a question, he suspected, that came to all men at one time or another; he wondered if it came to them with such impersonal force as it came to him. The question brought with it a sadness, but it was a general sadness which (he thought) had little to do with himself or with his particular fate; he was not even sure that the question sprang from the most immediate and obvious causes, from what his own life had become. It came, he believed, from the accretion of his years, from the density of accident and circumstance, and from what he had come to understand of them. He took a grim and ironic pleasure from the possibility that what little learning he had managed to acquire had led him to this knowledge: that in the long run all things, even the learning that let him know this, were futile and empty, and at last diminished into a nothingness they did not alter.” ― John Edward Williams, Stoner
# posted by biopoetic : 9:22 PM
